Šepet rdeče zofe

Po izdaji literarnozgodovinske monografije Moč Vesti, o ustvarjalnosti izročenem življenju prve slovenske pesnice, pisateljice in skladateljice Josipine Turnograjske, leta 2009, je ddr. Mira Delavec njeno zgodbo upodobila še v romanu. Avtorica je deset let svojega raziskovalnega dela posvetila Josipini – obdelala in analizirala je vsa njena dela, obsežno korespondenco z Lovrom Tomanom, širše preučila čas v katerem je živela. Ob strokovnem delu je v Miri na osnovi vsega pregledanega gradiva oživljala tudi Josipinina intimna ljubezenska zgodba, ki jo je zapisala v romanu Šepet rdeče zofe.

Josipina Urbančič Turnograjska in Lovro Toman sta si od leta 1850 do 1853 izmenjala več kot 1066 pisem, ki so bila dolga od 15 do 35 strani. Ta pisma, ki poleg zgodbe njune ljubezni, zelo nazorno opisujejo raznolike odtenke tistega časa na različnih področjih, so avtorici nudila enkraten navdih za zapis te čudovite ljubezenske zgodbe.

Vročega popoldneva v avgustu 1850, ko sta se na Turnu prvič srečala, sta Josipina in Lovro začutila, da sta se našli dve duši, ki sta se večno iskali. Ko hladni jesenski dnevi Josipini prinesejo prvo pismo njenega ljubega, se prične nežna zgodba globoke in iskrene ljubezni, ob kateri spoznamo tudi Josipinino izjemno mater, njena brata, dom in prijatelje, začutimo utrip meščanskega življenja v tistem času. Ob Lovru, na Dunaju in v Gradcu, čutimo prebujanje slovenske narodne zavesti in se družimo z mnogimi, ki so zaznamovali zgodovino našega naroda za vedno. Predvsem pa se potopimo v plemenit in iskren ter hkrati izredno močan notranji svet Josipine Urbančič Turnograjske, ki želi s svojim ustvarjanjem in zgledom prebudi Slovence, še posebej ženske in ljubi močno, premočno. Zgodba se ob bolečih zapletih prehitro, mimo srečne združitve, odvije do bridkega konca. A iskrena ljubezen in čist spomin ne poznata pozabe ...

Ddr. Igor Grdina je v spremni besedi k romanu zapisal:
Roman Šepet rdeče zofe je od prve do zadnje črke posvečen svojima protagonistoma – Josipini Turnograjski in Lovru Tomanu. Nima nobenega drugega namena kot izreči in izpovedati zgodbo njunih plemenitih src, ki se začne v obliki dveh vzporednih idil, sklene pa v skupni drami. Tu ni pravega prostora za negativne like in za običajno romaneskno draperijo, ki se razpenja med dobrim in zlim: ni nasprotij, so samo različno intenzivni kontrasti (tako v stopnjevanju enakega kot v ločevanju različnega). Tragedija je, skratka, mogoča tudi sredi najboljših namenov in najidealnejših značajev.Z romanesknim prvencem dr. Mire Delavec se najznamenitejši umetniško-politični par slovenskega 19. stoletja – ki se bržčas edini lahko zares postavlja ob bok Prešernu in Juliji – naseljuje tudi v literaturo. Tako vstopa pod obnebja živosti posebne vrste: ni več samo nekaj v posvečenosti okamenelega in minulega, ampak je tudi iz bližnjosti nagovarjajoča toplina. Ljubezen preprosto ni zapisana smrti: močnejša je kot grob – in glasnejša kot pozaba.

Zgodovinski roman

Knjiga je razprodana.