Ta spletna stran uporablja piškotke. Z brskanjem po strani se strinjate z našo izjavo o Piškotkih. Sprejmi in zapri

Tuareško ljudsko izročilo

Legenda o Ilamanu

Starodavna legenda govori o tem, da naj bi Ilaman stal na meji med
Malijem in Alžirijo ter vzbujal občudovanje vseh okoliških gora.
Nekega dne je slišal, da hoče lepotica Hoggarja in bližnjih gora – lepa
Tahat zapustiti Hoggar, ker se počuti osamljeno in je zelo žalostna.
Ilaman ni dolgo premišljeval in se je odločil, da se ji bo pridružil, zato
se je z vso močjo iztrgal iz zemlje in odšel sedet s svojim kraterjem
poleg lepe Tahat.
Od tistega dne sta skupaj kot par in služita vsem nomadom kot navdih
in simbol večne ljubezni.

(iz knjige Taraut en tenere: Hči puščave; Mira Delavec Touhami)

Pesem iz puščave

O, ti, ki stojiš tu, na mojem grobu,
ne čudi se nad mojo izgubo.
Bil je čas,
ko sem, kot si ti sedaj,
ampak bo tudi čas,
ko boš ti tako,
kot sem jaz sedaj.

(iz knjige Taraut en tenere: Hči puščave; Mira Delavec Touhami)

Legenda o tuareškem glasbilu – imzad

Bila je mlada Tuareginja, ki je živela s svojimi domačimi v puščavi.
Nekega dne se je družina, ki se je ves čas selila, odselila, predno se je
ona uspela pravočasno vrniti z vodo nazaj do šotora.
Iskala je svoje domače, a je veter zabrisal vse njihove sledi in jih ni
več našla. Žalostna je sedla na bližnjo sipino in glasno jokala. Kmalu
so prišli mimo šakali in deklica bi bila prava pojedina za njihove
sestradane želodce.
V tistem trenutku je deklica, ki je gledala smrti v oči, vzela v roke
svoje dolge črne lase in začela igrati na njih tako žalostno, da so se je
šakali usmilili in je kljub lakoti niso pojedli, saj jih je glasba njenih las
tako ganila in spremenila.
Ko je dan pregnal noč, je Tuareginja našla pot do svojih domačih in
bila je neizmerno vesela.
Od tistega časa samo Tuareginje igrajo na imzad in ima prav poseben
zvok, ki seže človeku do srca.

(iz knjige Taraut en tenere: Hči puščave; Mira Delavec Touhami)