Ta spletna stran uporablja piškotke. Z brskanjem po strani se strinjate z našo izjavo o Piškotkih. Sprejmi in zapri

Josipinine drobtinice

Pred vami so krtaki izseki nekaterih del Josipine Urbančič Turnograjske:

ZMIRAJ KRASNA JE NARAVA

Zarja rujna se razliva
čez plavoto čisto neba,
Veličastni se snežniki
kopljejo u njenom zlatu.
In meglice nježne lahke
Plavajo po zračnom morju
Kakor angelci prečisti,
ki veselo v raj kipijo.
Zlato sonce se uzdigne
Iz svetov nam še neznanih
Se pripelje na nebo zdaj
Svit in blesk krog se zlivaje.
Skoz borštiče in skoz gaje
Zadonijo čudni kori,
Rahli, sladki, mili glasi,
Ki častijo svog Boga.
Nježni pihljejček zibljuje
Ročic kronice plameče,
In iz serčikov gorečih
Se zasveti svitla solza
Nemo znamnjice radosti –
Stvarniku solzica hvale.
Pence sreberne tje spuša
Po kamničkih skoz livado
Potok čisti, in tud peva
Žuborečo svojo pesem
H korove vse stvarenja.
In radosti napolnjeno
Mora serce izdihnuti:
»O kak krasna je narava!«

(Odlomek iz pesmi Zmiraj krasna je narava; iz knjige Moč vesti)

SPRAVA

Pred malo leti sta dva kmeta k sodniku v nekem gorenskem mestu prišla. Praša jih, kaj da bi hotla. Lejte, mu odgovorita, prišla sva sama sebe tožit. Že veliko let se tako sovraživa, da nama je že obema preveč. Kar jeden naredi, drugimu ni prav, če bi še tako dobro in pametno bilo in vsaki le misli kako bi drugimu kaj škode naredil. Storite z nama kar hočete, da bo le enkrat konec tega sovražtva. Od kake take pravde še sodnik svoje dni ni slišal. Torej enmalo enmalo te reč premišluje in po tem oba kmeta v naj samnejši ječo vkup zapreti pusti ter ima reče: »Kadar se bodeta sprijaznila, poterkajta na vrata in jaz vaj bodem iz ječe izpustil.«
Ko prideta v ječo se je vsak v en kot vsedil, in se v černi zid zagleda. Nobeden besedice ne spregovori. Čes nekaj časa vrata zaškripljejo in da jima neki človek vsakimu majhen košček černiga kruha in enmalo vode. Vsaki sne kruhek molče, in potom zopet jame molčati. Morebiti sta začela prijetnosti tamne ječe premišluvati, pa ne vem. Tako sta pervi dan molče preživela, ko jih drugi dan, sonce, ktero skoz mahno okence pokuka iz spanja zbudi, se je vsak zopet varoval s kako besedico prelomiti molčanje svojiga tovarša. Ali zdelo se jima je, kakor da bi sovražen zid, kteri jih je ločil, enmalo poderati začel. Čutila sta da je želodec lahko čudno prazen. I ti občutek je ledeno skorjo ktere je nju serce obdajala, zmiraj bolj tajal ali zmiraj sta še molčala.
Če bi bil tretji dan kdo skoz mačkeno okence v ječo pogledal, bi bil že videl, da se glave, ktere sta poprej tako neprenehljivo v zid gledale, zmiraj bolj ena proti drugi obračale in da se oba kmeta deržita enmalo na smeh. Kmalo sliši sodnik hudo terkanje na vrata tiste ječe, v kteri sta bila kmeta zaperta. Berž hite gledat, kaj da je, in sliši kmeta, ktera vpijeta. »Odprite, odprite, sva se že sprijaznila!« »Ali je res?« vpraša sodnik. »Prav res, le odprite in bodete videli,« mu odgovorita. Sodnik vrata odpre in vidi oba sovražnika, ko se jeden drugimu smejata. »No,« reče sodnik, »če sta zares prijatla, objemita in poljubita se.« Smejaje se objameta in vesela in prijatla domu gresta.

(Odlomek iz črtice Sprava; iz knjige Moč vesti)

NA GROBU PREŠERNA

»Bila sim na grobu neumerjočiga Prešerna, - bila ondi presrečna iz istoga občutja, kteri je bil nesreča slavnoga pesnika – na strani Lovreta. Tresli so se še zadnji zlatotoki na večernom nebu, ko smo stopili na mesto, kjer počiva truplo, u katerom je omagalo blago, od sveta nepoznano, zaverženo serce. Zelena travica kriva njegovo zapušeno  gomilo. Čern, lesen, reven križec stoji na njoj – žalostno znamenje krajnske rodoljubnosti. Celo življenje nesrečnoga pevca mi je stopilo pred dušne oči. Černi, slabi križ še zdaj oznanuje, kako ceni »svet« blago serce, kako bister um, kako plačuje iskrenim rodoljubom. – In stopi tje Lovre, beli pergamentni blekec se kmalo bliši na černom križu, sledeče besedice je nanj zapisal:
                                               
                                                Dokler živ – si bil nesrečen,
                                               Mertev pak si – pevec večen!

Vila sim jaz nesrečnomu Prešernu iz lepih cvetličic venec. Obesim ga zdaj na leseni križ. Kaka sprememba zdaj! Bila je gomila pred zapušena  - naj bolj revna na pokopališu, in zdaj? Venec – dar ljubezni jo kinči! Zdelo se mi je, kakor de bi se vse pesmice miloga pevca zopet uživele u rožicah.
In zatonuje sonce u blesku večernom zarje, hladen pihljejček lije čez okinčano gomilo, čudni miris razihajo cvetlice, kakor bi hotle počastiti neumerjočiga pevca. Tužno se tresejo travice, žalostno obesijo svoje glavice, kakor bi hotle solzico milovanja potrositi na gomilo »nesrečnoga« – ah saj mu je »svet« ne daruje.
- Lahka ti zemljica bila slavni Prešern! Prestal si taj svet, prestal njegovo nehvaležnost! Tamkaj si zdaj, kjer je duh oprostjen tuživnih sponov, kjer se gleda u nezmerno morje luči in čistosti, kjer te ne more več raniti nehvaležnost sveta!
– Srečen si zdaj!«

(Odlomek iz reportažne črtice Na grobu Prešerna; iz knjige Moč vesti)

ZDRAVLICA - skladba za solista, zbor in klavir

Sam: Priljuba deklinca,
        Natoči nam vinca,
        Ki duh mu je čist,  
        Ki duh mu je čist.
        Iz serca da hlimbo,
        Zvijačnost in slimbo,
        Izžene zavist, izžene zavist.
Vsi: Iz serca da hlimbo,
        Zvijačnost in slimbo,
        Izžene zavist, izžene zavist.

         2.
Sam: Priljuba deklinca, 
         Natoči nam vinca,
         Alj z vodo ne skup.
         Oj materi naši
         Menljivi dvojaši
         Mlačuni so strup!
Vsi: Oj materi naši itd.

(Odlomek besedila iz skladbe Zdravlica; knjiga Moč vesti)