Ta spletna stran uporablja piškotke. Z brskanjem po strani se strinjate z našo izjavo o Piškotkih. Sprejmi in zapri

Kdo so Tuaregi?

V puščavskem delu severne Afrike, na ozemlju, ki obsega toliko ozemlja, kot če bi skupaj dali skoraj 440 Slovenij, kjer ne moremo videti obzorja, živijo puščavski prebivalci z imenom Tuaregi. Sami pravijo, da so jim to ime nadeli Arabci, ko so jih nasilno islamizirali okrog 8. stoletja.

Tuaregi živijo tako na jugu Alžirije, Libije, na severu Malija, Nigra, Mavretanije, ena skupina se nahaja tudi na jugu Maroka. Na severu Malija naj bi po podatkih »Severnoafriškega dnevnika« (The north Africa Journal, april 2012) živelo 1. 450.000 Tuaregov, v Nigru 1.790.000, na jugu Alžirije 825.000, na jugu Libije 620.000 in v Burkini Faso 330.000. Tako naj bi jih skupaj na ozemlju teh držav živelo približno 5.015.000.

Stoletja so živeli revno nomadsko življenje, a danes je ohranjena žal le še peščica plemenskih skupin, ki živijo življenje v puščavi – ali v tenere, kot jo oni imenujejo. Beseda tenere pomeni dežela tam zunaj, lahko tudi izgubljeni raj. Posebnost Tuaregov je, da so stoletja živeli skupaj s puščavo – so nomadi, ki so se zbujali s soncem in odhajali spat z luno. Stoletja so se zbirali okrog ognja, ki jih je grel v mrzlih zimskih večerih, ob njem so si izmenjali vsakdanje informacije, z njegovo pomočjo so spekli kozo in skuhali čaj – ataj. V svojem srcu so do današnjih dni ti nomadi ostali zelo preprosti, saj še vedno živijo v skladu z zakoni narave, ne načrtujejo svoje prihodnosti, temveč živijo za sedanjost in molijo za zdravje svojih otrok in starejših ljudi.

Tuaregi nomadi so nekoč živeli predvsem od mleka, ki so ga jim dale velike črede koz in ovac, ki so jih pasle in jih še vedno pasejo ženske. Danes je zaradi skromne krme žal tudi mleka tako malo, da se z mlekom ene črede marsikje ne more nahraniti niti deset otrok. Poleg mleka je za njih zelo pomembna hrana proso, ki ga zmešajo skupaj z vodo in dobijo tagilo – zelo nasiten kruh, ki ga spečejo v pesku ob zelo vročem ognju, pod žerjavico, ki jo pripravijo v ta namen. Nekoč je bilo uživanje kuskusa zelo dragocena jed, ki so jo uživali samo za praznike, saj niso imeli denarja za njegov nakup, medtem ko je danes postal ena izmed glavnih jedi na njihovem jedilniku.

Dolga odboja suše so skozi stoletja zdesetkala njihove črede, zato so se mnogi v upanju, da se bodo lahko zaposlili, preselili v mesta in zapustili svoje šotore. Njihovi otroci hodijo v državne šole, se učijo arabski jezik in arabsko kulturo, nove generacije zaradi vpliva medijev (zlasti televizije in interneta) prevzemajo tudi t. i. zahodno kulturo. Mnogi so tako pozabili svojo staro kulturo, stare navade in običaje, pisavo tifinar in jezik tamašek. Z žalostjo opažam, da ko bodo umrle starejše generacije, bo z njimi umrlo tudi bogato ljudsko izročilo.

(Odlomek iz knjige Taraut en tenere: Hči puščave; Mira Delavec Touhami)

Tuaregi-2