Ta spletna stran uporablja piškotke. Z brskanjem po strani se strinjate z našo izjavo o Piškotkih. Sprejmi in zapri

Življenje

Josipina Urbančič Turnograjska, prva slovenska pesnica, pisateljica in skladateljica, se je rodila 9. julija 1833 na gradu Turn pri Preddvoru. Oče Janez Nepomuk Urbančič ji je umrl, ko je bila stara osem let. Njena mati Jožefina je po njegovi smrti prevzela ves nadzor nad gospodarstvom in vzgojo otrok. Josipina je bila najstarejša in je imela še dva brata, Janka in  Fidelisa. Ker v Preddvoru še ni bilo šole, je Josipino hodil na dom učit kaplan Janez Kastelic, ki pa je bil kasneje premeščen, in ga je nadomestil Lovro Pintar. Učil jo je zemljepis, zgodovino, matematiko in verouk. Poleg znanja ji je v srce položil tudi ljubezen do materinega jezika.

Njen drugi učitelj je bil Alojz Globočnik, ki jo je učil igranja na klavir. Vzljubila je glasbo, zato je ob obiskih sorodnikov pogosto z veseljem ustregla njihovim željam in igrala na klavir.

Lovro Pintar ni bil pomemben samo kot Josipinin učitelj, ampak jo je seznanil tudi z njenim kasnejšim možem Lovrom Tomanom, ki je bil takrat že zelo znan mladenič, saj je leta 1849 izdal prvo pesniško zbirko z naslovom Glasi domorodni.

Z Josipino sta se spoznala 24. avgusta 1850, ko je prišel Lovro v Preddvor obiskat svojega prijatelja Pintarja. Med njima se je razvilo bogato triletno dopisovanje. Glavnina njunih pisem je shranjena v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (1066 ljubezenskih pisem). Pisma so zelo obsežna (od 20 do 35 strani) in sta si jih pisala vsak dan. V njih sta si izpovedovala ljubezen, ki je bila iz dneva v dan močnejša in si pošiljala rožice ter druga znamenja izkazane ljubezni. Pisma so bogata tudi zaradi opisovanja kulturnih dogodkov, odnosov med sorodniki, srečevanja s takratnimi uglednimi možmi, načini prehranjevanja, oblačenja itd.

Josipina je v pismih na čudovit način opisovala tudi naravo pod Storžičem, ki jo je zelo občudovala. Rada je hodila na sprehode in nato je občutke zapisovala v nekaterih svojih »povesticah«, kot je sama imenovala svoja dela.

Josipina in Lovro naj bi po pripovedovanjih in zapisih veljala za zelo lep in zanimiv par. Oba sta se bila kulturno dejavna. Predvsem sta se zavzemala za večjo uporabo slovenskega jezika. Kadar je bila Josipina v Kranju, je stopila tudi do groba Franceta Prešerna. Zelo ga je občudovala in bilo ji je žal, da mu Kranjci niso izkazovali dovolj velikega spoštovanja. Na Lovrovo željo se je tudi fotografirala in slikarsko upodobila. Matevž Langus (1792-1855) jo je imel za osnovni model, ko je risal sv. Lucijo v šentflorjanski cerkvi v Ljubljani. Zveza Josipine in Lovra se je vedno bolj poglabljala, zlasti potem, ko je Lovro konec junija 1852 doktoriral in je iz Gradca prišel v Kranj. Tako je večkrat zahajal na Turn. Za datum poroke sta določila 24. avgust 1853, saj sta se na ta dan pred tremi leti tudi spoznala.

A zaradi Lovrovih zahtev po višji doti je bila poroka prestavljena na 22. september. Poročila sta se v grajski kapeli na gradu Turn. Obred je vodil Lovro Pintar. Po poroki sta se skupaj z Josipinino mamo in bratoma preselila v Gradec, kjer je Josipina kmalu po porodu umrla, in sicer 1. junija 1854. Stara še ni bila enaindvajset let.

(Povzeto po Mira Delavec Touhami, Nedolžnost in sila: življenje in delo Josipine Urbančič Turnograjske, 2004)