Rahločutno zapisana pisma, ki sta si jih Jospina in Lovro izmenjevala po pošti, tkejo pot zgodbi glavnih dveh junakov, ki je polna hrepenenja in iskrene mladostniške ljubezni.. Kot drobne dehteče spominčice z vsakim novim pismom rasteta njuna naklonjenost in ljubezen. A to ni le zgodba o ljubezni prve slovenske pisateljice in prepoznavnega slovenskega pesnika, pravnika in politika; je tudi zgodba o zorenju slovenske narodne identitete in slovenska jezika, ki sta ga tako Josipina kot Lovro srčno ljubila in si na različne načine prizadevala za njegovo rabo v družbi. Preko zapisov povestic in pesmi začutimo globok sentiment pripadnosti narodu, ki že v svojem formiranju hrepeni po lastnem jeziku. Pričujoči roman je med drugim tudi pomemben dokument dobe, v kateri sta živela glavna junaka, in zarisuje podobe meščanstva in kulture osemnajstega stoletja, ki bi ju brez najbogatejše pisemske korespondence težko uvideli v tako raznolikih odtenkih. Ljubezen Josipine in Lovra, ki jo je prehitro zatrla neusmiljena usoda, tako v pričujočem romanu raste na cvetočem polju prvih popkov slovenstva. Knjiga je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi v sodelovanju s Kulturnim društvom Josipine Turnograjske.
ODLOMEK IZ KNJIGE:
Spomnim se, ko je tistega dne prišla s sprehoda od potoka Bistrice. Čakala sem jo pri lipah. Tekla je in njen obraz je žarel v soju popoldanskega sonca. Že dolgo je nisem videla tako vesele. Uzrla sem njene roke, v njih se je skrivalo pismo. Dvakrat zapečateno. Zardela je. Spogledali sva se. Takoj sem vedela, da ni pismo njenega učitelja, preddvorskega kaplana Lovra Pintarja, ampak pismo nekoga, ki je pred dvema meseca povsem spremenil ritem njenega srca. V njej se je naselila sreča, čeprav se je je včasih tudi bala. Ni še zmogla čutiti, ali je resnična, ni razumela, kako dolgo bo trajala. Preplavljal jo je strah. Zajedal se je v vse pore njenega življenja in nikoli ni razumela, zakaj se je prikradel vedno v najbolj pomembnih trenutkih njenega življenja. Skrivnostno in previdno je odprla čudovito pismo.
(Str. 14)
